Pogovarjali sva se z Mirjano Pović, astronomko, ki preučuje življenja oddaljenih galaksij. Živi v Etiopiji, kjer velik del svojega časa posveča delu z otroki ulice in mladimi na robu družbe ter na območjih, prizadetih z vojnami — predvsem z dekleti in ženskami — ter jih z astronomijo spodbuja k nadaljevanju šolanja in širjenju naravoslovnega znanja. Prisluhnite izjemno navdihujočemu pogovoru ali preberite intervju na
Že od malih nog sem rada opazovala nebo, zvezde in utrinke. Ne spomnim pa se nobenega posebnega trenutka, ko bi si rekla, da me astronomija še posebej zanima in da bi se rada s tem ukvarjala. V osnovni šoli sem delala predstavitve o odkrivanju vesolja in o vesoljski tekmi med hladno vojno. To se mi je zdelo super in zanimivo, nikoli pa si nisem mislila, da se bom z astronomijo ukvarjala poklicno. Ko sem se na koncu gimnazije morala odločiti za fakulteto, me nič ni izredno zanimalo. Vedela sem, da mi družboslovje res ne gre in mi ni bilo všeč. Najbolj sta mi bili všeč matematika in fizika, hkrati pa sem vedela tudi, da nisem teoretičarka, in da se veliko raje ukvarjam s praktičnimi deli in eksperimenti. Tako sem se odločila za študij fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. V prvem letniku smo morali izbrati študijsko smer, s katero bi se radi ukvarjali. Ena izmed njih je bila astronomija in sem si rekla, okej, bom poizkusila, da vidim, če je to zame. Na koncu me je to začelo izredno zanimati. Bilo je res fascinantno. Ko sem kasneje nadaljevala študij na magistrskem nivoju na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, sem si ponovno izbrala astrofizikalno smer. To je bila ena izmed mojih boljših odločitev, tako da sem potem z astronomijo tudi nadaljevala na doktoratu, s katerim se ukvarjam sedaj. V astronomijo me torej ni povlekel noben specifičen dogodek, ampak sem se z njo začela ukvarjati po spletu naključij in dobrih odločitev.
Prvič sem na La Palmo prišla leta 2021 med doktorskim študijem. Ko sem končala magisterij v Sloveniji, sem se odločila, da nadaljujem z doktorskim študijem na Univerzi v Varšavi na Poljskem. Tam so konec leta 2020 na Skupini teleskopov Isaac Newton na La Palmi razpisali študentsko prakso. Na razpis, ki se sicer ponovi vsako leto, sem se prijavila. Leta 2021 sem bila sprejeta in za enajst mesecev odpotovala na La Palmo, kjer sem delala kot študentka opazovalka. Takrat sem opazovala s teleskopom Isaac Newton, ki ima primarno zrcalo s premerom 2,54 metra. To je bilo v obdobju epidemije, zato drugim astronomom ni bilo dovoljeno, da pridejo na observatorij in sami opravljajo svoja opazovanja. Študentje smo tako delali vse noči v letu. V enajstih mesecih sem skupno zbrala okoli štirideset opazovalnih noči. Takrat sem ugotovila, da me to delo izredno veseli, in da je to nekaj, kar bi res rada počela v življenju. Vedela sem, da bi rada prišla nazaj. Včasih te na razgovoru za službo vprašajo, kje se vidiš čez pet let. Po enajstih mesecih sem vedela, da bi rada živela na La Palmi, delala na teleskopih, imela plantažo banan in potapljaško šolo [smeh]. Nikoli pa si nisem mislila, da se bo to zgodilo tako hitro, kot se je.
Potem sem se preselila v Čile. Tam sem opravljala študentsko prakso na Evropskem južnem observatoriju (ESO). Za razliko od La Palme, kjer sem opazovala s teleskopi, sem tam eno leto delala na projektih. Po vrnitvi v Varšavo, kjer naj bi dokončala doktorat, pa se mi je kmalu izteklo financiranje. Ravno takrat so razpisali delo za operaterja teleskopa na Skupini teleskopov Isaac Newton. Tega dela sicer nisem dobila, vendar so me čez dva meseca kontaktirali in mi ponudili mojo trenutno službo in pozicijo. To je delo opazovalca oziroma astronoma. Na koncu se je izkazalo, da mi to delo še celo bolj ustreza kot pa tisto, na kar sem se prijavila. Že spet se je vse super izšlo. Imam kar srečo.
Največ svojega raziskovalnega časa posvečam supermasivnim črnim luknjam, ki se nahajajo v središčih vseh galaksij, tako bližnjih kot tudi oddaljenih, in tudi naše. Če se ne motim, so do sedaj znanstveniki uspeli posneti slike samo dveh takih supermasivnih črnih lukenj. Leta 2019 je Event Horizon Telescope posnel prvo sliko v galaksiji M87, tri leta kasneje pa še sliko črne luknje v naši Galaksiji. To so direktna opazovanja, jaz pa se ukvarjam s posrednimi opazovanji. Galaksije so namreč tako oddaljene, da v njihovo središče ne moremo videti, zato jih opazujem s pomočjo tranzientov.
V intervjuju z dr. Eleno Vance smo ugotovili, da so prav ti "odmevi" ključni za razumevanje, kako so nastale prve galaksije. "Tišina je le glasba, ki je še ne znamo slišati," pravi Vanceova, medtem ko nam razkazuje laboratorij, ki spominja na kuliso iz znanstvenofantastičnega filma iz osemdesetih let.
Zaključna misel našega srečanja je bila preprosta: vesolje nam neprestano šepeta. Naša naloga v galeriji je le, da pripravimo prostor, kjer lahko te šepete slišite tudi vi. Vabljeni, da se nam pridružite v naslednji epizodi, kjer bomo te odmeve pretvorili v zvok.
